Zadnja pošiljka

"Ob takih trenutkih moraš biti močan!" je rekla in me pogladila po rami. Iz torbice je vzela robec in si z obraza obrisala solzo. Namenila mi je še zadnji pogled, si popravila črn šal, se obrnila in v tišini odšla. Preden sem padel v spanec, so se za njo zaloputnila vrata. Sanjal sem dogodek, ki se je zgodil dan prej. Takrat sva se prvič srečala.
December, mestni park. Šibak vetrič je zibal veje dreves. Nasmejani mladenič je s kitaro preigraval božične melodije. Deček, ki je stal zraven, je zaploskal. Starejša ženica ga je prijela za roko in ga odpeljala proti jezeru. To zimo ga led še ni prekril. Spomnil sem se, kako sem se še kot otrok tu rad drsal. Tudi sneg je zamujal. Starka in fantič sta se ustavila na robu jezera. Na drugem bregu so fantje metali kamenje v vodo.
Imel sem še nekaj časa, zato sem z veseljem naredil nekaj korakov okrog jezera. Moj pogled se je ustavil na golem drevju. Opazoval sem ptico, ki je priletela na najvišjo vejo. Nenadoma pa se je po zraku razlegel prijeten vonj. Njen vonj. Zaprl sem oči in globoko vdihnil. Sunkovito sem se obrnil in ob meni je stala ona. Delala se je, da me ne vidi, toda vedel sem, da je izpod svojega pokrivala opazila moj pronicljiv pogled. Na sebi je imela jakno iz umetnega krzna in na glavi se ji je bohotila smešna kučma. V park nisem prišel zaradi nje, toda čim sem začutil njen vonj, nisem več mislil na razlog, ki me je pripeljal sem. Njena lepota me je očarala in popolnoma prevzela. Videl sem le še njo in dečka, ki je v ozadju metal kamenje v labode. Ob drugačnih okoliščinah bi se mu približal in ga vrgel v jezero, toda v tem trenutku me ne bi premaknila niti utapljajoča se starka.
Neznana lepotica mi je ukrotila misli, njen vonj je prebudil moje mlahavo srce. Trenutki so postajali neskončni... "Andrej je moje ime. Kdo si pa ti?" sem izustil in se počutil kot glavni imbecil na svetu.
"Kaja sem," je rekla ter globoko zajela zrak. Vse, kar je sledilo, je bilo spontano, pogovarjala sva se o tem in onem, o vremenu, o svetovni politiki in se počasi odpravila v mesto. Popolnoma sem pozabil, da sem bil v parku z nekim namenom, ki je izginil kot balon, leteč v nebo.
Ustavila sva se na toplem čaju, nato pa pri meni doma. Ugotovila sva, da naju druži veliko stvari. Oba sva sovražila praznike in praznični nakupi so naju spravljali v depresijo. Bila sva prijavljena na istem spletnem portalu in ko sva se na njem povezala, sva to storila še v živo... Bila je strastna, moje srce je drhtelo vsak trenutek najinega druženja. Pozno v noč sva objeta zaspala.
Naslednje jutro je ni bilo več, postelja pa je še dišala po njej. Na mizi je pustila listek s telefonsko številko. Skuhal sem kavo, se usedel na fotelj, si prižgal cigareto in jo poklical. Rekla je, da je morala v službo in da me ni želela buditi. Oba sva gojila globoka čustva in komaj sva čakala, da se zopet vidiva. Najin klepet je zmotilo razbijanje po vhodnih vratih. Vstal sem, da bi pogledal, kdo me želi videti ob tej uri, toda še preden sem naredil dva koraka, so se vrata na silo odprla. Poznal sem jih, bili so Gorazdovi pajdaši. Prišli so iskat pošiljko, ki je večer prej nisem oddal. Seveda tega nisem storil, ker je v parku nisem prevzel. Vedel sem, kaj bo sledilo, toda ni mi bilo preveč mar. Medtem ko so me uporabljali za boksarsko vrečo, sem samo čakal, da se čim prej poberejo. Upal sem, da me ne nalomijo preveč. Preden so odšli, so mi še enkrat zabičali, da imam štiriindvajset ur za dostavo pošiljke, sicer me bodo sorodniki lahko iskali na dnu jezera.
Vzdignil sem glavo in na drugem koncu sobe opazil telefon. Bila je še vedno na vezi. Povedal sem ji, kaj se je zgodilo in da bom tudi to preživel. Želela je vedeti več in obljubil sem ji, da ji bom zvečer vse pojasnil.
Preden je prišla, sem prevzel pošiljko. Odločil sem se, da bo ta zadnja. Želel sem spremeniti svoj svet in ona je bila pravi razlog, da to tudi res naredim. Čim je stopila v stanovanje, me je stisnila k sebi in me vprašala, kako se počutim. Obraz sem imel rahlo poškodovan, po telesu sem čutil bolečine, toda to ni bilo huje od psihičnih bolečin, ki sem jih doživljal v sebi. Želel sem ji razkriti svojo umazano preteklost in se na nek način opravičiti za vse slabo, kar sem v življenju počel. A še preden sem uspel odpreti usta, sva se ljubila. Bilo je kot ponovno rojstvo, najin odnos sem doživljal kot dar z neba. Nato sva obležala v postelji. Čutil sem njeno toplino in iskal primeren trenutek, da razbijem idilo. Kljub temu, da sem s svojimi dejanji vsak dan kršil zakon, sem verjel v poštenost; če bi ji zamolčal svojo preteklost, ne bi mogel z njo nikoli živeti sproščeno. Prižgal sem cigareto in ji začel pripovedovati, kako sem se začel družiti z napačnimi ljudmi in vso zgodbo, ki je sledila. Kaja ni rekla nič. Povesila je glavo in prekrižala roki. Povedal sem ji tudi za svojo odločitev, da s tem končam, saj nisem več želel živeti na tak način. Tiho je poslušala in me vprašala, če bi tudi jaz kavo. Potrdil sem. Vstala je, šla v kuhinjo in jo skuhala. Čez nekaj minut se je po sobi razlegel opojen vonj. Pladenj je položila na mizico ob postelji in se usedla k meni. Opazil sem, da je prinesla samo eno skodelico kave. Vprašal sem jo, če je ona ne bo. Pogledala me je in rekla: "Saj ta je zame..." Tedaj sem videl, kako je v trenutku dvignila kuhinjski nož in mi ga zabodla v trebuh. Preden sem omedlel, sem še slišal: "Moj brat je umrl zaradi mamil. Gnusijo se mi takšni kot si ti!"
Nenadoma sem odprl oči. S pogledom sem preletel bolniško sobo, v kateri sem ležal. Skozi okno sem videl še zadnje žarke sonca. Vedel sem, da sem si vse težave nakopal sam. Odprla so se vrata. Pred mano je stal Gorazd s pajdaši. Na obrazu je imel mrk pogled. Nič ni rekel, toda vedel sem, da se je moj čas iztekel. Prijeli so me za roko in Gorazd mi je vanjo zapičil injekcijo. V trenutku sem začutil, kako me prevzema spanec in v ozadju sem slišal božično melodijo, ki je prihajala iz hodnika. Tedaj so se mi oči zaprle. Za vedno. Zadnje pošiljke nisem nikoli dostavil in moj svet se ni nikoli spremenil.

Blogozija 2

IZ MMC RTV SLO so me obvestili, da se je zapis iz mojega blog uvrstil med izbrana dela drugega MMC-jevega literarnega natečaja. Izbrana dela bodo objavljena v knjigi z naslovom Blogozija 2, ki naj bi predvidoma izšla tekom prihodnjega meseca.

Poezija:
Raj naj počaka, Bogovi nama bodo sledili, Ona, Diva, Kdo si ti?, Še pomniš, Skala, Ti, Tvoje srce, Burja in ti, V morje, Ops, nepredvidljivost, Izobčenci, In, Danes sva eno, toda kje bova jutri, Bananin olupek, ali zakaj je več nisem videl

Zgodbe:
Prijateljici, pivo in tipčki, Pohota in stava, Volitve sprostitve, Odprto pismo Michaelu Jacksonu, Afera frisbi

Pohota in stava

"Ne, ne in ne... tako ne gre več naprej! Ne bom več vabila tipe domov!" Zakriči Sandra.
"To si rekla že mesec nazaj, ko si imela tisto takoimenovano erotično dogodivščino s enojajčnim Švicarjem," ji podjebajoče odvrne Mateja.
"Vem, vem... toda to, kar se mi je zgodilo včeraj, je prav neverjetno. Kaj mi manjka? Je kaj narobe z mano?" Vpraša Sandra in se z rokama lahkotno oprime dojk: "A ne bi te joške rad mečkal vsak moški?"
"Ja kaj se ti je pa takega zgodilo, da sedaj dvomiš v lastno ženskost? Pa prosim, ne dolgovezit!"
"Klasika, grem žurat, se napijem, povabim dva tipčka domov in... grem spat brez seksa... In zakaj? Ker mi je peder Tilen speljal Tomaža in se dal dol z njim v mojem stanovanju!"
"Misliš tistega Tomaža, ki ima božansko batino?"
"Če sva natančni ima točno 22 centimetrov, zadnjič sem z njim stavila, da znam na pamet rojstni datum Gradnika in Kosovela."
"In seveda si zmagala ti..." odvne Mateja.
"Kot vedno... Seveda sem tistih 22 centimetrov morala tudi testirati in povem ti, da tip ve kako premikati svojo kačo. Po tistem sem še s Tilenom stavila, da se ne bom več zapletala v avanture s tipi, ki jih zares ne ljubim. Tomaža pa res nisem ljubila, ima pa tisto mega batino, po kateri se mi vedno cedijo sline, to ni ljubezen... to je pohota!"
"Zdaj boš še filozofirala?"
"Kje sem končala? Aha, predstavljaj si to; Tilen, Tomaž in jaz na usnjenem fotelju, v odzadju glasba Roisin Murphy, na mizici domači sadjevec. In takrat me moja tamala zasrbi! Niti se nisem zavadala, kdaj sem se začela ovijati okoli Tomaža. Tilen me je sprva samo prezirljivo gledal, v njegovih očeh sem videla neodobravanje, takrat me pa to ni ganilo. Sprva sem mislila, da bo razumel, se poslovil in odšel. Toda ne, spomnil se je najine stave in me še opomnil, da je Tomaž ta večer z njim in da sem mu obljubila, da mu ga tokrat ne bom speljala. Si misliš, kam smo prišli! No, sprva je bil Tomaž neodločen, vendar ves tisti alkohol je itak vse razganjal. Po tistem se pa bore malo spomnim, vem le, da smo se v nekem trenutku vsi goli zvijali po preprogri, nakar je nastopila tema."
"Kaj te je zmanjkalo?"
"Ne vem točno, Tilen mi je naslednji dan povedal, da smo se še nekaj časa onegavljali, nato pa me je nesel v spalnico in me vrgel na posteljo. Baje, da sem kričala, da hočem kurca... Več se ne spomnim. Ko sem se zbudila, sem na fotelju videla dve goli telesi..." je zavzdihnila Sandra in si prižgala cigareto.
"Vsaj nekdo je seksal."
"Ja, na mojem novem črnem usnjenem fotelju!"

Zgodba objavljena 14. septembra 08 v 39. številki Blogorole.

Prijateljici, pivo in tipčki

Februarsko jutro. Sandra s silo prime kljuko, da bi odprla vrata, toda praznik je in lokal je zaprt. Zavzdihne in si ovije šal okoli vratu. Iz torbice vzame telefon in se na poti do Matejinega stanovanja pogovarja, rabi nekaj močnega.
"Ja kam si pa včeraj zginila?" jo na vratih vpraša Mateja in jo povabi naprej. Skuha kavico in jo postreže na balkonu. Dan se je začel klavrno, še sonce se je skrilo za oblake, zato Sandra še z večjim užitkom prižge cigareto. S počasnim tempom dekleti srkata kavici. Zraven kramljata o naraščanju in padanju cen zlata in o ostalih ženskih zadevah, nagneta sadjevec in se odpravita do odprtega lokala.
"... in potem sem ga pogledala v oči in mu rekla, naj mi plača pivo, ali pa mu razbijem gobec. Bila sem vsekana ampak ... vseeno mi je častil!" ponosno pove Sandra.
"Potem mi je rekel, da ima doma poln hladinik pive, takemu povabilu pa ne moreš reči ne. In sva šla."
"Predvidevam, da sta se pol prijetno zabavala," Matejo seveda zanimajo vsi detajli.
"Da bi vsaj bilo tako! Saj me poznaš, ko sva prišla k njemu, mi je takoj ponudil pivo. Spomnim se samo še, da sem nakladala, kako se dandanes ženske poročajo s tipi predvsem zaradi denarja, da je ljubezen nekaj preživelega in da iščejo samo socialno varnost, četudi moškega ne ljubijo. Potem pa ne vem več, kaj je sledilo. Zbudila sem se na fotelju in on je kuhal, očitno je bil poldan že mimo. Vprašala sem ga, če ima kaj sadjevca. Seveda ga ni imel, tako da sem se zadovoljila z domačim šnopsom."
"In potem sta se dala dol!"
Sandra se le nakremži: "Hja ... veš da! Moja glava je spominjala na preveč napihnjen balon, tako da sem nekaj zamomljala in ga vprašala, če kdaj razmišlja, da se človeška duša reinkarnira v tisto žival, ki je bila v življenju najbližje umrlemu. Seveda nisva imela istega mnenja. Edino, kar me je pomirilo, je bilo hladno pivo."
"Nič novega ..."
"Potem sva šla za gajbo piva stavit, da znam na pamet pesem Soči. In seveda sem zmagala! Tip je do takrat že obupal, zato sem se mirno odpravila domov."
"To pa ni v tvoji navadi, da kar tako odkorakaš, brez da si privoščiš tipa!"
"Ja, saj bova pa danes nadoknadili! Sem ga prej poklicala, naj povabi še frenda, da pridem na obisk s prijateljico, stava je stava, saj veš, kako je, ob pivčki se vedno lepo priležejo tipčki. Greva!"
In sta šli.

Zgodba objavljena 31. julija 08 v 34. številki Blogorole.

Volitve sprostitve

Dnevi so se vrstili prehitro. Vedel sem, da mi učenje krade čas, toda moral sem biti odločen, saj študija nisem želel raztegniti v nedogled. Čimprej sem želel imeti diplomo, saj sem vedel, da bom nato leto dni pohajal. To pa mi je dajalo zagon. Sočasno pa sem začel pozabljati, da obstajajo tudi trenutki, ko ni treba misliti na knjige. In tak trenutek se je zgodil na volitvah za novo vodstvo študentskega kluba. Večer sem namenil druženju, saj sem skorajda začel izgubljati stik z realnim življenjem. Učenje, učenje in samo učenje... En drugačen dan mi bo koristil.
Sedel sem v zadnji vrsti občinske dvorane in negibno opazoval kandidate, ki so se predstavljali na govorniškem odru. Sam sem vedel, da bom volil kolega, tako da me njihovo - na trenutke demagoško - besedičenje ni ganilo. Z očmi sem prešinil dvorano in opazil kup neznanih obrazov. Same brucke in bruci, mlado meso, ki me ta trenutek ni prevzemalo. Nakar sem zagledal njo. Bila je kot dekle iz sosednje ulice. Povprečna blondinka z nadpovrečnim oprsjem. Kot hipnotiziran sem zrl vanjo. Na sebi je imela oprijeto črno majico, ki mi je kar govorila: »Sleči me... sleči me...«
Hmmm, mamljivo. Gledal sem jo, kako si je z roko ovijala lase, nakar je z očmi prešinila dvorano in se z jezikom dotaknila blazinico kazalca, s katerim si je nato stisnila konico ušesa. Začutil sem, kako se mi prebuja spolna sla. Ni bilo treba dosti, da sem ga imel trdega. Ona se je medtem zagledala nekam v nasprotno steno. Vidno je bila zdolgočasena. Z levico si je šla čez oprsje vse tja do vratu, nakar je nagnila glavo naprej in se nežno popraskala. Čutil sem, da mi je za trenutek zastal dih. Kljub temu, da sem v dvorani videl samo naju, so volitve doživljale vrhunec, na vrsti je bilo glasovanje in takoj sem lahko videl, da bo kolega izvoljen, saj je večina dvorane dvignila roke zanj. Tudi ona, svetlolaska. Zatem si je z rahlim gibom nategnila majico, pogledala po dvorani in popravila oprsje. Želel sem jo spoznati in ji sam popraviti oprsje. Hrepenel sem po avanturi. Moj korenjak je medtem prešel v stanje popolne pripravljenosti in v sebi sem vedel, da ne bom več dolgo zdržal.
Glasovanje se je končalo, kolega je bil izvoljen, študenti so ploskali, blondinka je bila nasmejana in jaz sem bil potreben. Mislil sem samo na to še, kako bom vzpostavil stik s prsato deklino. Medtem smo nazdravili novemu vodstvu študentskega kluba. Kolega Toni je postal član upravnega odbora. Z veseljem sem mu čestital. Pogledal me je v oči, mi čutno stisnil roko in mi dejal: »Vesel sem, da si prišel,« nakar je, kot že običajno, pomežiknil in se prepustil toku ljudi, ki so mu stiskali roke. Tokrat sem v njegovih besedah čutil še posebno toplino. Dosegel je nekaj, kar ga je veselilo in to sem mu iz srca privoščil, saj je bil dober človek.
Večina akterjev volitev se je preselila v klubski bar in med temi je bila tudi ženska mojih fantazij. S pogledom sem ji stalno sledil, ravno tako kot moj trdi prijatelj. S prijateljico je stala ob šanku in se smejala. Ustnice so se ji rahlo svetile, obraz pa ji je krasila rahla plast svetlega pudra. Po očeh je imela bleščice, kar pa je bilo že na meji kiča. Ok, tudi njeno krilce ni bilo ravno višek umetnosti. Bilo je kratko, narejeno iz plastične rožnate mase. Nenadoma se jima je približal Toni. Več kot očitno ju je dobro poznal, saj sta mu obe čestitali s poljubom in strastnim objemom. To pa je bila tudi odlična priložnost, da spoznam svetlolasko v črni majici. Približal sem se jim in Toni me je vprašal: »Poznaš Andrejo in Natašo?«
»Ne... še,« sem nasmejano odvrnil in pomežiknil Toniju.
»Potem dovoli, da ti ju predstavim,« je še rekel in me prijazno drgnil ob ramo.
Debata je stekla sama. Blondinka Andreja in njena črnolasa kolegica Nataša sta bili brucki. To me ni presenečalo, saj bi si Andrejine dojke gotovo zapomnil, če bi ju kje videl. Nataša pa je bila dokaj neopazna. Ni izstopala. Bila je manjše postave in njeno oprsje je spadalo v mejo normale. Imela pa je čudovit nasmeh. Njeni zobje so se kar bleščali. Ko je govorila, sem ji kar zrl v usta. Toni je vse to opazil in je skorajda neopazno prevzel glavno besedo. Tudi njegov nasmeh je bil popoln.
Čez čas sem ga potegnil k sebi in mu dejal: »Kje si dobil ti dve? Ena ima mega joške, druga pa ima zobe bele kot sneg...«
»Kolegici s faksa sta. Nekajkrat smo ga žurali skupaj. Pazi se, ta blond je vroča!« je še dodal.
»Aha, pol bo akcija?«
»Tako kot zgleda,« je še rekel veselo in me potrepljal po rami. »Ja, danes bo gotovo vroče. Ej, da mi ne zbežiš, kasneje gremo k meni v klet!«
»Tudi mačkici?« sem skorajda zaskrbljeno vprašal.
Ni mi odgovoril, le skomignil je z rameni, se nasmehnil in zamahnil z roko. Kot sem ga poznal sem vedel, da je to pozitivno znamenje. Naenkrat je nastala okoli šanka gužva in v trenutku sva bila z Andrejo en nasproti druge. To naju ni motilo, kvečjemu nasprotno. Čutil sem njene poželjive dojke, kako so se gnetle ob moje telo in ona je gotovo na trenutke začutila, da imam nekaj trdega v hlačah. Medtem sva debatirala o tem in onem. Povedala mi je, da študira pravo in da bi rada potovala. Tedaj sem ji v šali predlagal, če »odpotujeva« na balkon, kjer se še niso gnetli ljudje. Skozi okno sem na balkon prvi skočil jaz, nato sem ji v pomoč ponudil roko. Njeno majceno rožnato krilce ji je komajda pokrivalo zadnjo plat, zato je skozi okno stopila zelo previdno. Ko je skočila je pristala ravno pred menoj. Z rokama se je za trenutku naslonila name in začutil sem skorajda nebesne užitke. Prsati angel je pristal.
»To tvoje krilce pa ni ravno primerno za plezanje,« sem posmehljivo pripomnil.
»Je pa dobra vaba za tipe!«
»Ja, to pa! Jst sem tukaj! Mene si ulovila!«
»Hmmm, kaj potem ni bil telefon tisto, kar sem čutila v tvojem žepu?« je vprašala in si popravila lase.
Samo pogledal sem jo in ji odkimal. Z roko sem se približal njenemu licu in ji ga na rahlo pobožal. »Te moti?« sem jo še vprašal. Bila je tiho, le približala se mi je.
Iz bara se je širila glasba in najini glavi sta se v temi srečali. Z jezikom mi je polizala ustnici in najini usti sta se združili. Vonjal sem njen nežen parfum in z rokama čutil njeni čvrsti ritnici. Stiskal sem jo k sebi, da je moj korenjak čutil toploto njenega telesa. Z eno roko mi je božala lase, z drugo pa mi je segla v hlače. V zanosu užitka sem jo posedel na rob balkona in ji le malo dvignil krilce. Z lahkoto je osvobodila mojega korenjaka in brez besed sem ga usmeril v njeno pohotno muco. Takrat nisva razmišljala na okolico in le-ta se ni menila za naju. Bila sva dve telesi, prepuščeni svobodnemu izražanju. Oprijemala se me je in čutil sem vsak njen vzdihljaj. Všeč mi je bilo njeno rahlo stokanje, ki ga glasba iz bara ni preglasila.
Nisem več zdržal. Čutil sem, da bom kmalu sprostil življenjski sok. Tedaj sem se ustavil in se posvetil njenemu bitju srca, ki je lovilo moj ritem. Nato je počepnila. Držal sem jo za rame in jo čez nekaj trenutkov močneje stisnil. Pod nama je bilo parkirišče in ljudje so se neobremenjeno sprehajali gor in dol, midva pa sva se pozibavala v ritmu hrepenenja. Nenadoma sem zamižal in val toplih užitkov je preplavil moje telo. Bilo je lepo.
Nebo so prekrili oblaki. Pripravljala se je nevihta. Nemo sva se gledala v oči in čakala, da pade prva kaplja. Tedaj sem jo stisnil k sebi in ko sva se poljubljala, sem čutil okus sperme v njenih ustih. Ni me motilo.
Odšla sva na bližnji travnik, kjer sva pustila, da naju boža dež. Obraz sem obrnil v nebo, odprl usta in dovolil kapljam, da so me napajale. Želel sem izprati občutek krivde, ki me je prevzemal. Sprva sem želel žensko za eno noč. Dobil sem jo. Sedaj pa sem iskal žensko za vse noči. Še zadnjič sem jo pogledal v njen premočen obraz, jo stisnil k sebi in ji rekel: »Hvala…«

Zgodba je bila objavljena v študentskem občasniku Štjudjozo.