Zadnja pošiljka

"Ob takih trenutkih moraš biti močan!" je rekla in me pogladila po rami. Iz torbice je vzela robec in si z obraza obrisala solzo. Namenila mi je še zadnji pogled, si popravila črn šal, se obrnila in v tišini odšla. Preden sem padel v spanec, so se za njo zaloputnila vrata. Sanjal sem dogodek, ki se je zgodil dan prej. Takrat sva se prvič srečala.
December, mestni park. Šibak vetrič je zibal veje dreves. Nasmejani mladenič je s kitaro preigraval božične melodije. Deček, ki je stal zraven, je zaploskal. Starejša ženica ga je prijela za roko in ga odpeljala proti jezeru. To zimo ga led še ni prekril. Spomnil sem se, kako sem se še kot otrok tu rad drsal. Tudi sneg je zamujal. Starka in fantič sta se ustavila na robu jezera. Na drugem bregu so fantje metali kamenje v vodo.
Imel sem še nekaj časa, zato sem z veseljem naredil nekaj korakov okrog jezera. Moj pogled se je ustavil na golem drevju. Opazoval sem ptico, ki je priletela na najvišjo vejo. Nenadoma pa se je po zraku razlegel prijeten vonj. Njen vonj. Zaprl sem oči in globoko vdihnil. Sunkovito sem se obrnil in ob meni je stala ona. Delala se je, da me ne vidi, toda vedel sem, da je izpod svojega pokrivala opazila moj pronicljiv pogled. Na sebi je imela jakno iz umetnega krzna in na glavi se ji je bohotila smešna kučma. V park nisem prišel zaradi nje, toda čim sem začutil njen vonj, nisem več mislil na razlog, ki me je pripeljal sem. Njena lepota me je očarala in popolnoma prevzela. Videl sem le še njo in dečka, ki je v ozadju metal kamenje v labode. Ob drugačnih okoliščinah bi se mu približal in ga vrgel v jezero, toda v tem trenutku me ne bi premaknila niti utapljajoča se starka.
Neznana lepotica mi je ukrotila misli, njen vonj je prebudil moje mlahavo srce. Trenutki so postajali neskončni... "Andrej je moje ime. Kdo si pa ti?" sem izustil in se počutil kot glavni imbecil na svetu.
"Kaja sem," je rekla ter globoko zajela zrak. Vse, kar je sledilo, je bilo spontano, pogovarjala sva se o tem in onem, o vremenu, o svetovni politiki in se počasi odpravila v mesto. Popolnoma sem pozabil, da sem bil v parku z nekim namenom, ki je izginil kot balon, leteč v nebo.
Ustavila sva se na toplem čaju, nato pa pri meni doma. Ugotovila sva, da naju druži veliko stvari. Oba sva sovražila praznike in praznični nakupi so naju spravljali v depresijo. Bila sva prijavljena na istem spletnem portalu in ko sva se na njem povezala, sva to storila še v živo... Bila je strastna, moje srce je drhtelo vsak trenutek najinega druženja. Pozno v noč sva objeta zaspala.
Naslednje jutro je ni bilo več, postelja pa je še dišala po njej. Na mizi je pustila listek s telefonsko številko. Skuhal sem kavo, se usedel na fotelj, si prižgal cigareto in jo poklical. Rekla je, da je morala v službo in da me ni želela buditi. Oba sva gojila globoka čustva in komaj sva čakala, da se zopet vidiva. Najin klepet je zmotilo razbijanje po vhodnih vratih. Vstal sem, da bi pogledal, kdo me želi videti ob tej uri, toda še preden sem naredil dva koraka, so se vrata na silo odprla. Poznal sem jih, bili so Gorazdovi pajdaši. Prišli so iskat pošiljko, ki je večer prej nisem oddal. Seveda tega nisem storil, ker je v parku nisem prevzel. Vedel sem, kaj bo sledilo, toda ni mi bilo preveč mar. Medtem ko so me uporabljali za boksarsko vrečo, sem samo čakal, da se čim prej poberejo. Upal sem, da me ne nalomijo preveč. Preden so odšli, so mi še enkrat zabičali, da imam štiriindvajset ur za dostavo pošiljke, sicer me bodo sorodniki lahko iskali na dnu jezera.
Vzdignil sem glavo in na drugem koncu sobe opazil telefon. Bila je še vedno na vezi. Povedal sem ji, kaj se je zgodilo in da bom tudi to preživel. Želela je vedeti več in obljubil sem ji, da ji bom zvečer vse pojasnil.
Preden je prišla, sem prevzel pošiljko. Odločil sem se, da bo ta zadnja. Želel sem spremeniti svoj svet in ona je bila pravi razlog, da to tudi res naredim. Čim je stopila v stanovanje, me je stisnila k sebi in me vprašala, kako se počutim. Obraz sem imel rahlo poškodovan, po telesu sem čutil bolečine, toda to ni bilo huje od psihičnih bolečin, ki sem jih doživljal v sebi. Želel sem ji razkriti svojo umazano preteklost in se na nek način opravičiti za vse slabo, kar sem v življenju počel. A še preden sem uspel odpreti usta, sva se ljubila. Bilo je kot ponovno rojstvo, najin odnos sem doživljal kot dar z neba. Nato sva obležala v postelji. Čutil sem njeno toplino in iskal primeren trenutek, da razbijem idilo. Kljub temu, da sem s svojimi dejanji vsak dan kršil zakon, sem verjel v poštenost; če bi ji zamolčal svojo preteklost, ne bi mogel z njo nikoli živeti sproščeno. Prižgal sem cigareto in ji začel pripovedovati, kako sem se začel družiti z napačnimi ljudmi in vso zgodbo, ki je sledila. Kaja ni rekla nič. Povesila je glavo in prekrižala roki. Povedal sem ji tudi za svojo odločitev, da s tem končam, saj nisem več želel živeti na tak način. Tiho je poslušala in me vprašala, če bi tudi jaz kavo. Potrdil sem. Vstala je, šla v kuhinjo in jo skuhala. Čez nekaj minut se je po sobi razlegel opojen vonj. Pladenj je položila na mizico ob postelji in se usedla k meni. Opazil sem, da je prinesla samo eno skodelico kave. Vprašal sem jo, če je ona ne bo. Pogledala me je in rekla: "Saj ta je zame..." Tedaj sem videl, kako je v trenutku dvignila kuhinjski nož in mi ga zabodla v trebuh. Preden sem omedlel, sem še slišal: "Moj brat je umrl zaradi mamil. Gnusijo se mi takšni kot si ti!"
Nenadoma sem odprl oči. S pogledom sem preletel bolniško sobo, v kateri sem ležal. Skozi okno sem videl še zadnje žarke sonca. Vedel sem, da sem si vse težave nakopal sam. Odprla so se vrata. Pred mano je stal Gorazd s pajdaši. Na obrazu je imel mrk pogled. Nič ni rekel, toda vedel sem, da se je moj čas iztekel. Prijeli so me za roko in Gorazd mi je vanjo zapičil injekcijo. V trenutku sem začutil, kako me prevzema spanec in v ozadju sem slišal božično melodijo, ki je prihajala iz hodnika. Tedaj so se mi oči zaprle. Za vedno. Zadnje pošiljke nisem nikoli dostavil in moj svet se ni nikoli spremenil.