Brodolom napak in gledališki krohot

Pred kratkim je na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica potekala zadnja premiera te sezone. S gledališko predstavo Otok sužnjev so se poslovili v svojevrstnem stilu. Obupnem!
Naj argumentiram. Novogoriškemu gledališkemu ansamblu sledim okoli 20 let, tako da sem videl kar nekaj odličnih in še več slabih predstav. Naj poudarim, da nisem nikoli pisal gledaliških kritih ali ocen in da me je tokrat k temu gnala gledališka brezbrižnost, ki sem jo čutil v odnosu do gledalcev. Nekatere igralce, ki so igrali v tej predstavi smo na odru videli že v predzadnji premieri, ki je bila na sporedu približno mesec nazaj, tako da so nam tokrat ponudili paket pred kratkim videnih igralcev, seveda so nam dodali "novo meso", torej mlade nove igralce, ki se se spopadli s šibko, da ne rečem nespodobno, Šedlbaurjevo režijo. Razumem, da se igralci iz meseca v mesec ne morejo dobro pripraviti na vlogo, če imajo v kratkem dve premieri, toda to je nesprejemljivo, še posebej, če vemo, da ima novogoriški ansambel tudi igralce, ki se "začuda" niso pojavlili na odru kar nekaj časa. Sprašujem se, zakaj skrivajo nekatere igralce, reciklirajo druge in nas hranijo z "novim mesom"? Logično je, da takšna kombinacija privede do slabe interpretacije. In to je bilo več kot opazno na premieri. Igralci so neprestano delali napake, baje pa, da so bili na zadnji vaji veliko bolj uigrani! To, da predstava v kateri se igralci motijo, težko pritegne občinstvo, je dejstvo. Dejstvo je tudi, da je bila asketska scenografija dokaj pusta, nerazumljiva in očitno rezultat recesije. Režija je bila na robi živčnega zloma, saj nam na začetku ponudi prizor brodoloma, ki bi se ga sramovali še v amaterskem gledališču. Seveda pa je k celotnemu polomu zadnje premiere v sezonu pripomogel tudi sam Marivauxov tekst, ki je za današnje čase preveč prepost in plehek. Po pisanju medijev naj bi zadovoljil tiste, ki imajo radi lahkotne igre. Problem je ta, da teh v gledališču ni bilo ravno veliko...
Tekst je bil lahkoten, igralci so delali napake, režija je bila obupna, skratka, recept za polomijo. Ampak ne! Publika je tudi tokrat (predvidevam da iz vljudnosti) nastopajoče nagradila z aplavzom, ki je bil res nekoliko šibkejši in krajši kot ponavadi. Iz pogovorov po predstavi sem ugotovil, da predstava ni večini res ni bila všečna! Kje je torej problem? zakaj je treba vedno hliniti neko dobrosrčnost? To je tudi poanta mojega pisanja! Enkrat za vselej sem želel povedati, da ni vedno tako, kot si predstavljate! Ta predstava je bila ZANIČ! Pa zakaj ne bi tega vsaj ekrat priznali? Zakaj se gledališčniki ne morejo soočiti z kruto realnostjo? No, saj vem odgovor. Ker so igralci in ker vedno igrajo, tako da si ne morejo kar tako priznati, da so naredili ZANIČ predstavo, četudi je bila res zanič! Igrajmo se gledališče do konca!

Moteči faktor
Naj dodam, da je bil na premieri Otoka sužnjev v Novi Gorici še en moteči faktor... No, bila sta dva faktorja, toda delovala sta kot eden. Dva igralca Slovenskega narodnega gledališča (ki ju tu ne bom poimensko omenil, sem pač tudi sam dobrohoten in priznam, si ne upam) sta se med premiero, če uporabil milo besedo, smejala. Dejansko sta se KROHOTALA kot nekdo, ki konzumirala substance, ki povzočajo nepričakovane izbruhe smeha. V dvajsetih letih obiskovanja novogoriškega gledališča nisem doživel česa podobnega! In na katere iztočnice sta se smejala? Tega nisem doumel, saj se je njun krohot po gledališču razlegal v dokaj naključnih intervalih. Naj omenim, da se je vsa ostala publika med predstavo rahlo zasmejala trikrat ali štirikrat, pa še to dokaj tiho, da je njun krohot dobesedno preglasil vse ostale.

Za konec
Le nekaj dni po premieri v SNG NG sem si ogledal madžarsko amatersko dijaško lutkovno-igrano gledališko predstavo, ki se je odvila v sklopu festivala Vizije na novogoriški gimnaziji. Predstava je bila veliko bolj sproščena, energična, zabavna in navdušujoča kot Otok sužnjev, četudi nisem razumel niti besede! Po tem ogledu sem šele spoznal, da je bil Otok sužnjev res brodolom napak! Aja, škoda ker so nekateri profesionalni igralci tako samovščečni, da si ne drznejo pogledati nobene amaterske predstave, morda bi se lahko še kaj naučili!

Še tehnične informacije o predstavi Otok sužnjev:
Predstava je nastala v režiji Zvoneta Šedlbauerja, igrajo Kristijan Guček, Peter Harl, Arna Hadžialjević, Iztok Mlakar in Helena Peršuh, statirajo še Staško Marinič k.g., Dean Petrovič k.g., Damijan Klanjšček k.g., Damir Ipavec k.g. ter Jure Modic k.g.

O predstavi (vir http://www.sng-ng.si):
Po brodolomu se moški in ženski par, gospodar s služabnikom in gospodarica s služabnico, znajdejo na otoku, kjer so pobegli grški sužnji vzpostavili posebno družbeno ureditev: gospodar mora pristati na zamenjavo vloge s služabnikom, sicer bo ob glavo... Novo razmerje pripadnikom vladajočega razreda razkriva nečlovečnost njihovih prejšnjih ravnanj, nekdaj podrejeni pa se soočajo z odgovornostjo moči ter s slo po krutosti, zlonamernosti in maščevanju. Več kot pol stoletja pred francosko revolucijo si Marivaux s »filozofsko komedijo« ni prizadeval dramatizatirati teze o enakosti, ampak očarati in vznemiriti gledalce. Kako njegov eksperiment razumemo danes, ko se spričo aktualne krize znova vrača pojem utopije?

Parni valjak, Ajdovščina, marec 2010

Nastop skupine Parni valjak v Ajdovščini, 20. marec 2010. Prispevek je bil predvajan v oddaji Postaja GO. Video: Vesna Uršič, foto: Suzana Uršič, montaža in glas: David Verlič.

Mesto mladih 2009

V dokumentarnem filmu Mestu mladih 2009 nastopajo: Ana Pupedan, Melodrom, Zircus, Woli Wo, Foučevi, Ibunge, Niet, Dance Mamblita, Lollobrigida in drugi. Kamera in montaža: David Verlič, intervjuji: Jaka Čurlič

Vprašanje