Pohota in stava

"Ne, ne in ne... tako ne gre več naprej! Ne bom več vabila tipe domov!" Zakriči Sandra.
"To si rekla že mesec nazaj, ko si imela tisto takoimenovano erotično dogodivščino s enojajčnim Švicarjem," ji podjebajoče odvrne Mateja.
"Vem, vem... toda to, kar se mi je zgodilo včeraj, je prav neverjetno. Kaj mi manjka? Je kaj narobe z mano?" Vpraša Sandra in se z rokama lahkotno oprime dojk: "A ne bi te joške rad mečkal vsak moški?"
"Ja kaj se ti je pa takega zgodilo, da sedaj dvomiš v lastno ženskost? Pa prosim, ne dolgovezit!"
"Klasika, grem žurat, se napijem, povabim dva tipčka domov in... grem spat brez seksa... In zakaj? Ker mi je peder Tilen speljal Tomaža in se dal dol z njim v mojem stanovanju!"
"Misliš tistega Tomaža, ki ima božansko batino?"
"Če sva natančni ima točno 22 centimetrov, zadnjič sem z njim stavila, da znam na pamet rojstni datum Gradnika in Kosovela."
"In seveda si zmagala ti..." odvne Mateja.
"Kot vedno... Seveda sem tistih 22 centimetrov morala tudi testirati in povem ti, da tip ve kako premikati svojo kačo. Po tistem sem še s Tilenom stavila, da se ne bom več zapletala v avanture s tipi, ki jih zares ne ljubim. Tomaža pa res nisem ljubila, ima pa tisto mega batino, po kateri se mi vedno cedijo sline, to ni ljubezen... to je pohota!"
"Zdaj boš še filozofirala?"
"Kje sem končala? Aha, predstavljaj si to; Tilen, Tomaž in jaz na usnjenem fotelju, v odzadju glasba Roisin Murphy, na mizici domači sadjevec. In takrat me moja tamala zasrbi! Niti se nisem zavadala, kdaj sem se začela ovijati okoli Tomaža. Tilen me je sprva samo prezirljivo gledal, v njegovih očeh sem videla neodobravanje, takrat me pa to ni ganilo. Sprva sem mislila, da bo razumel, se poslovil in odšel. Toda ne, spomnil se je najine stave in me še opomnil, da je Tomaž ta večer z njim in da sem mu obljubila, da mu ga tokrat ne bom speljala. Si misliš, kam smo prišli! No, sprva je bil Tomaž neodločen, vendar ves tisti alkohol je itak vse razganjal. Po tistem se pa bore malo spomnim, vem le, da smo se v nekem trenutku vsi goli zvijali po preprogri, nakar je nastopila tema."
"Kaj te je zmanjkalo?"
"Ne vem točno, Tilen mi je naslednji dan povedal, da smo se še nekaj časa onegavljali, nato pa me je nesel v spalnico in me vrgel na posteljo. Baje, da sem kričala, da hočem kurca... Več se ne spomnim. Ko sem se zbudila, sem na fotelju videla dve goli telesi..." je zavzdihnila Sandra in si prižgala cigareto.
"Vsaj nekdo je seksal."
"Ja, na mojem novem črnem usnjenem fotelju!"

Zgodba objavljena 14. septembra 08 v 39. številki Blogorole.

Afera frizbi

Zgodilo se je neizogibno. Nisem dobil frizbija. Na Poletni sceni v Novi Gorici mi niso želeli podariti brezplačnega reklamnega frizbija, ker sem bil, po besedah šefa šanka, v neprimerni družbi.
Prosil sem. Bil sem dostojno vljuden. Ampak nič. Vsi ostali so ga dobili. Jaz ne! Niso mi želeli dati prekletega kosa rumene plastike. Zakaj? Kaj je narobe z mojo družbo? Kdo lahko sodi mojo družbo? Zakaj so si lahko nekateri (z nasmeškom na obrazu) podajali frizbi in jaz ne? Moj obraz je bil mrk. Nisem razumel. Nisem dojemal, zakaj zaradi moje družbe, ne dobim frizbija.
Seveda nisem bil prvi, ki ni dobil frizbija. Pred mano ga niso želeli dati moji »neprimerni« družbi – študentu, ki je lansko poletje tudi sam skrbel za dogajanje na Poletni sceni. Uradna izjava na vprašanje, zakaj ni dobil frizbija, je bila skorajda moralno vzgojna pridiga. Dan prej naj ne bi prosil za dovoljenje, za prestavitev neke brezvezne mize na Poletni sceni. In to je bila kazen. Seveda naredil je zločin in sedaj sledi kazen. Zveni logično. Če bi živeli v Rusiji. Toda to se je zgodilo v Novi Gorici, ki verjetno še ni na ruskem ozemlju. Šef šanka je bil odločen. Nič frizbija... Ne za študenta in ne za fotografa. Ok. Z žalostnimi očmi sem se s študentom odpravil na zidek. Dovolj sem imel jebanja v glavo. Dovolj je bilo napetosti v zraku. Na poti do zidka, se je zgodil preobrat, ki je spremenil žalost v neizmerno veselje. Prijazni študentki sta nama darovali svoja frizbija! Neverjetno! Med nami so še dobri ljudje. Na obrazu se mi je zarisal nasmešek. Čutil sem veselje. V rokah sem držal frizbi. Mahal sem z njim. Imel sem ga.
Na presunljiv način je mrka namera šefa šanka, da mi ne da frizbija, propadla. Seveda sem želel pridi zadevi do konca. Zato sem se odpravil na firmo, ki jo je reklamiral frizbi, in jih vprašal, ali so oni naročili, naj frizbije dajejo samo tisti, ki imajo primerno družbo in zakaj je moja družba neprimerna. Začudeno so me poslušali in mi razodeli, da so frizbiji za vse. Ne glede na mesto v družbi, raso ali spolno opredelitev. Skratka, zgodila se je afera frizbi, ki je glede na pomembnost v vsakdanjiku posameznika, konkretno lahko na zadnjem mestu. Seveda. Debata je otročja. Toda gre se za princip. Zakaj se nekdo lahko odloči, da mi ne da frizbija? Lahko zaradi različnih vzrokov, ki bi jih morda tudi spoštoval. Toda ne zato, ker sem v neprimerni družbi. To je bolno.

Zgodba je bila objavljena v občasniku Masinfo.