Začetki skupine Pridigarji segajo v leto 1988. Prvi pridigarski nosilec zvoka malo vinilno ploščo 7" z naslovom Zadnji odcep za Paleozoik je leta 1989 izdala underground založba Front rock. V začetku devetdesetih so Pridigarji sopotniki revolucionarnih protestnih koncertov in ustanovitelji ormoškega rockovskega kluba Unterhund. Prisotni so na vseh prvih petih No Border Jam festivalih in kompilacijah. Leta 1995 objavijo svoj CD prvenec z naslovom Podvig z napako, pri (samo)založbi Ohoho Records. Plošček je doživel velik uspeh: "Zrelost Pridigarjev in učinek zabave ob silno neeskapističnih besedilih daje plošci Podvig z napako vse lastnosti dobre glasbe, dobre skupine, ki v devetdesetih predstavlja nadgradnjo tistega kar so nekoč počeli Skakafci in Lačni Franz. Naredili so odlično in zabavno ploščo zunaj vseh kategorij z obilico zdrave, neobremenjene energije in otipljivo pristnostjo svobodnega ustvarjalnega duha" piše takrat M.Ogrinc. Istega leta Pridigarji prejmejo nagrado Maršev gojzar, ki jo podeljuje radio MARŠ za najboljšo skupino leta po izboru poslušalcev in glasbenih kritikov. 1996 posnamejo nov CD plošcek Počasne preproge, kjer so glasbo, značilno samo zanje, dopolnili s humornimi in aktualnimi teksti in jo, v svojem značilnem humornem slogu, predstavili v vseh klubih in prireditvenih prostorih po Sloveniji in tujini. "Pridigarji so face. Z drugo ploščo v dveh letih so edini domači rock band s tako produktivnostjo. S kakovostjo svoje originalne glasbe ter z nenavadno bogatostjo in metaforično domiselnostjo besedil pa sodijo v sam vrh slovenske rockovske glasbe" tokrat piše G.Beranič. Spet jim je podeljen Maršev gojzar za najboljšo koncertno skupino.
Leta 1997 je z nastopom na Novem rocku, kjer so bili Pridigarji glavni gost prireditve, sovpadla izdaja njihovega tretjega CD-ja z naslovom Na vrat na nož. Sledila je tretja nagrada Zlati petelin za najboljšo pesem alternativnega rocka. Pridigarji so vsa ta leta bili prisotni na mnogih kompilacijskih izdelkih, ki so izšli v Sloveniji ali pa v tujini ( No Border Jam 1,NBJ 2, NBJ 3, NBJ 4&5, Zgaga festival, Smeri razvoja, Unterhund Veselica, OX, PLASTIC BOMB itd.). Pridigarji so veliko koncertirali po Evropi (dve daljši turneji: Slovenia Six pack in Idiotska tour), na Hrvaškem (Zagreb, festivali: FIJU BRIJU 1998, Pula, A&M festival 1996 in 1999 ), obiskala Beograd in igrala v KST-ju, ter se pojavila na dveh koncertnih prizoriščih v Makedonij (Skopje in Kumanovo). Skupina je v lastni produkciji posnela pet video spotov, naslovi zadnjih dveh ploščkov pa so Idioti v hali slavnih in Vse ali več.,. PRIDIGARJI so bend, ki ti ne pusti, da bi jih neprizadeto opazoval z vogala koncertne dvorane, ampak te s svojo prisotnostjo in adrenalinsko polnem nastopu spravi na plesišče, kjer ti napove dvoboj katerega zmagovalci so do sedaj vedno bili oni sami.
Showing posts with label scena. Show all posts
Showing posts with label scena. Show all posts
22 August 2009
18 February 2008
Afera frizbi
Zgodilo se je neizogibno. Nisem dobil frizbija. Na Poletni sceni v Novi Gorici mi niso želeli podariti brezplačnega reklamnega frizbija, ker sem bil, po besedah šefa šanka, v neprimerni družbi.
Prosil sem. Bil sem dostojno vljuden. Ampak nič. Vsi ostali so ga dobili. Jaz ne! Niso mi želeli dati prekletega kosa rumene plastike. Zakaj? Kaj je narobe z mojo družbo? Kdo lahko sodi mojo družbo? Zakaj so si lahko nekateri (z nasmeškom na obrazu) podajali frizbi in jaz ne? Moj obraz je bil mrk. Nisem razumel. Nisem dojemal, zakaj zaradi moje družbe, ne dobim frizbija.
Seveda nisem bil prvi, ki ni dobil frizbija. Pred mano ga niso želeli dati moji »neprimerni« družbi – študentu, ki je lansko poletje tudi sam skrbel za dogajanje na Poletni sceni. Uradna izjava na vprašanje, zakaj ni dobil frizbija, je bila skorajda moralno vzgojna pridiga. Dan prej naj ne bi prosil za dovoljenje, za prestavitev neke brezvezne mize na Poletni sceni. In to je bila kazen. Seveda naredil je zločin in sedaj sledi kazen. Zveni logično. Če bi živeli v Rusiji. Toda to se je zgodilo v Novi Gorici, ki verjetno še ni na ruskem ozemlju. Šef šanka je bil odločen. Nič frizbija... Ne za študenta in ne za fotografa. Ok. Z žalostnimi očmi sem se s študentom odpravil na zidek. Dovolj sem imel jebanja v glavo. Dovolj je bilo napetosti v zraku. Na poti do zidka, se je zgodil preobrat, ki je spremenil žalost v neizmerno veselje. Prijazni študentki sta nama darovali svoja frizbija! Neverjetno! Med nami so še dobri ljudje. Na obrazu se mi je zarisal nasmešek. Čutil sem veselje. V rokah sem držal frizbi. Mahal sem z njim. Imel sem ga.
Na presunljiv način je mrka namera šefa šanka, da mi ne da frizbija, propadla. Seveda sem želel pridi zadevi do konca. Zato sem se odpravil na firmo, ki jo je reklamiral frizbi, in jih vprašal, ali so oni naročili, naj frizbije dajejo samo tisti, ki imajo primerno družbo in zakaj je moja družba neprimerna. Začudeno so me poslušali in mi razodeli, da so frizbiji za vse. Ne glede na mesto v družbi, raso ali spolno opredelitev. Skratka, zgodila se je afera frizbi, ki je glede na pomembnost v vsakdanjiku posameznika, konkretno lahko na zadnjem mestu. Seveda. Debata je otročja. Toda gre se za princip. Zakaj se nekdo lahko odloči, da mi ne da frizbija? Lahko zaradi različnih vzrokov, ki bi jih morda tudi spoštoval. Toda ne zato, ker sem v neprimerni družbi. To je bolno.
Zgodba je bila objavljena v občasniku Masinfo.
Prosil sem. Bil sem dostojno vljuden. Ampak nič. Vsi ostali so ga dobili. Jaz ne! Niso mi želeli dati prekletega kosa rumene plastike. Zakaj? Kaj je narobe z mojo družbo? Kdo lahko sodi mojo družbo? Zakaj so si lahko nekateri (z nasmeškom na obrazu) podajali frizbi in jaz ne? Moj obraz je bil mrk. Nisem razumel. Nisem dojemal, zakaj zaradi moje družbe, ne dobim frizbija.
Seveda nisem bil prvi, ki ni dobil frizbija. Pred mano ga niso želeli dati moji »neprimerni« družbi – študentu, ki je lansko poletje tudi sam skrbel za dogajanje na Poletni sceni. Uradna izjava na vprašanje, zakaj ni dobil frizbija, je bila skorajda moralno vzgojna pridiga. Dan prej naj ne bi prosil za dovoljenje, za prestavitev neke brezvezne mize na Poletni sceni. In to je bila kazen. Seveda naredil je zločin in sedaj sledi kazen. Zveni logično. Če bi živeli v Rusiji. Toda to se je zgodilo v Novi Gorici, ki verjetno še ni na ruskem ozemlju. Šef šanka je bil odločen. Nič frizbija... Ne za študenta in ne za fotografa. Ok. Z žalostnimi očmi sem se s študentom odpravil na zidek. Dovolj sem imel jebanja v glavo. Dovolj je bilo napetosti v zraku. Na poti do zidka, se je zgodil preobrat, ki je spremenil žalost v neizmerno veselje. Prijazni študentki sta nama darovali svoja frizbija! Neverjetno! Med nami so še dobri ljudje. Na obrazu se mi je zarisal nasmešek. Čutil sem veselje. V rokah sem držal frizbi. Mahal sem z njim. Imel sem ga.
Na presunljiv način je mrka namera šefa šanka, da mi ne da frizbija, propadla. Seveda sem želel pridi zadevi do konca. Zato sem se odpravil na firmo, ki jo je reklamiral frizbi, in jih vprašal, ali so oni naročili, naj frizbije dajejo samo tisti, ki imajo primerno družbo in zakaj je moja družba neprimerna. Začudeno so me poslušali in mi razodeli, da so frizbiji za vse. Ne glede na mesto v družbi, raso ali spolno opredelitev. Skratka, zgodila se je afera frizbi, ki je glede na pomembnost v vsakdanjiku posameznika, konkretno lahko na zadnjem mestu. Seveda. Debata je otročja. Toda gre se za princip. Zakaj se nekdo lahko odloči, da mi ne da frizbija? Lahko zaradi različnih vzrokov, ki bi jih morda tudi spoštoval. Toda ne zato, ker sem v neprimerni družbi. To je bolno.
Zgodba je bila objavljena v občasniku Masinfo.
Subscribe to:
Posts (Atom)
