21 February 2008

Odprto pismo Michaelu Jacksonu

Dragi Michael Jackson, tvojemu glasbenemu ustvarjanju sledim že več let. Leta 1988 sem odpotoval v Munchen na takrat tvojo uradno zadnjo turnejo. Seveda so sledile še druge, pač, to je show biznis, in to je meni jasno.
Spomnim se, kako si na enemu izmed koncertov v Aziji dehidriral in si bil primoran odpovedati nekaj nastopov. Leta 1993 so te prvič obtožili spolnega nadlegovanja mladoletnika. Letos pa se je stvar ponovila... Tokrat naj bi se spolno izživljal nad bolanim mladoletnikom. Seveda si v obeh primerih vse obtožbe zanikal. V prvem primeru ni prišlo do tožbe, ker si z več milijoni dolarjev, vse akterje utišal. Kot si sporočil, se to ne bo ponovilo, ker nočeš biti več grešni kozel za podobne primere, saj si nedolžen, kot sam praviš. Toda ne glede na to, kaj bo pisalo v obtožnici, ki ti jo bodo izročili 9. januarja 2004, imam zate izjemno mamljiv predlog. Vabim te pod okrilje Mostovne!
Izjemna ponudba, ki te bo rešila vseh tegob in ti ponudila nov začetek! Kot morda tudi sam veš, je Mostovna prostor, kjer se predstavljajo predvsem alternativni umetniki in se vrti glasba, ki jo drugače ne vrti MTV. V današnjem času pa tudi tebe ne vrti več MTV, počasi postajaš alternativni glasbenik in zato je Mostovna idealen prostor zate! Na Mostovni boš tako lahko srečal glasbenike lokalne skupine Pizda materna in morda boste ustvarili skupaj komad.
Na Mostovni ti ne bodo težili za podpise in te ne bodo lovile mladoletnice, ker to ni v naši navadi. Nova Gorica je namreč na robu ruralnega področja in neke mentalitete ne moreš kar tako spremeniti.
Na Mostovni te ne bodo zajebavali zaradi tvojega obraza, morda zato, ker si tudi ti marjetica! Na Mostovni boš lahko gledal splater filme, poslušal "hard core" skupine v prazni dvorani in če ne boš imel dovolj, te bomo peljali pred "Cyberijo", kjer ti bodo pridni ljudje z veseljem zvili joint!
Radio Mostovna pa ti ponuja tvoje okno v svet! V vsaki oddaji boš imel svojih 10 minut, kjer boš lahko povedal vse, kar boš želel, nihče te ne bo cenzuriral.
In če te bo slučajno Rok zajebaval, ga bom jst pretepel zate! Tako, Michael, če želiš stran od oseb, ki ti hočejo pobrati denar, pridi k nam! Na Mostovni bomo zagotovo našli prostor za dva jogija, kjer boš lahko počival! Če pa se boš dolgočasil, bom rekel Roku, naj te obišče!

Zgodba je bila objavljena v občasniku Masinfo.

18 February 2008

Afera frizbi

Zgodilo se je neizogibno. Nisem dobil frizbija. Na Poletni sceni v Novi Gorici mi niso želeli podariti brezplačnega reklamnega frizbija, ker sem bil, po besedah šefa šanka, v neprimerni družbi.
Prosil sem. Bil sem dostojno vljuden. Ampak nič. Vsi ostali so ga dobili. Jaz ne! Niso mi želeli dati prekletega kosa rumene plastike. Zakaj? Kaj je narobe z mojo družbo? Kdo lahko sodi mojo družbo? Zakaj so si lahko nekateri (z nasmeškom na obrazu) podajali frizbi in jaz ne? Moj obraz je bil mrk. Nisem razumel. Nisem dojemal, zakaj zaradi moje družbe, ne dobim frizbija.
Seveda nisem bil prvi, ki ni dobil frizbija. Pred mano ga niso želeli dati moji »neprimerni« družbi – študentu, ki je lansko poletje tudi sam skrbel za dogajanje na Poletni sceni. Uradna izjava na vprašanje, zakaj ni dobil frizbija, je bila skorajda moralno vzgojna pridiga. Dan prej naj ne bi prosil za dovoljenje, za prestavitev neke brezvezne mize na Poletni sceni. In to je bila kazen. Seveda naredil je zločin in sedaj sledi kazen. Zveni logično. Če bi živeli v Rusiji. Toda to se je zgodilo v Novi Gorici, ki verjetno še ni na ruskem ozemlju. Šef šanka je bil odločen. Nič frizbija... Ne za študenta in ne za fotografa. Ok. Z žalostnimi očmi sem se s študentom odpravil na zidek. Dovolj sem imel jebanja v glavo. Dovolj je bilo napetosti v zraku. Na poti do zidka, se je zgodil preobrat, ki je spremenil žalost v neizmerno veselje. Prijazni študentki sta nama darovali svoja frizbija! Neverjetno! Med nami so še dobri ljudje. Na obrazu se mi je zarisal nasmešek. Čutil sem veselje. V rokah sem držal frizbi. Mahal sem z njim. Imel sem ga.
Na presunljiv način je mrka namera šefa šanka, da mi ne da frizbija, propadla. Seveda sem želel pridi zadevi do konca. Zato sem se odpravil na firmo, ki jo je reklamiral frizbi, in jih vprašal, ali so oni naročili, naj frizbije dajejo samo tisti, ki imajo primerno družbo in zakaj je moja družba neprimerna. Začudeno so me poslušali in mi razodeli, da so frizbiji za vse. Ne glede na mesto v družbi, raso ali spolno opredelitev. Skratka, zgodila se je afera frizbi, ki je glede na pomembnost v vsakdanjiku posameznika, konkretno lahko na zadnjem mestu. Seveda. Debata je otročja. Toda gre se za princip. Zakaj se nekdo lahko odloči, da mi ne da frizbija? Lahko zaradi različnih vzrokov, ki bi jih morda tudi spoštoval. Toda ne zato, ker sem v neprimerni družbi. To je bolno.

Zgodba je bila objavljena v občasniku Masinfo.

17 February 2008

Volitve sprostitve

Dnevi so se vrstili prehitro. Vedel sem, da mi učenje krade čas, toda moral sem biti odločen, saj študija nisem želel raztegniti v nedogled. Čimprej sem želel imeti diplomo, saj sem vedel, da bom nato leto dni pohajal. To pa mi je dajalo zagon. Sočasno pa sem začel pozabljati, da obstajajo tudi trenutki, ko ni treba misliti na knjige. In tak trenutek se je zgodil na volitvah za novo vodstvo študentskega kluba. Večer sem namenil druženju, saj sem skorajda začel izgubljati stik z realnim življenjem. Učenje, učenje in samo učenje... En drugačen dan mi bo koristil.
Sedel sem v zadnji vrsti občinske dvorane in negibno opazoval kandidate, ki so se predstavljali na govorniškem odru. Sam sem vedel, da bom volil kolega, tako da me njihovo - na trenutke demagoško - besedičenje ni ganilo. Z očmi sem prešinil dvorano in opazil kup neznanih obrazov. Same brucke in bruci, mlado meso, ki me ta trenutek ni prevzemalo. Nakar sem zagledal njo. Bila je kot dekle iz sosednje ulice. Povprečna blondinka z nadpovrečnim oprsjem. Kot hipnotiziran sem zrl vanjo. Na sebi je imela oprijeto črno majico, ki mi je kar govorila: »Sleči me... sleči me...«
Hmmm, mamljivo. Gledal sem jo, kako si je z roko ovijala lase, nakar je z očmi prešinila dvorano in se z jezikom dotaknila blazinico kazalca, s katerim si je nato stisnila konico ušesa. Začutil sem, kako se mi prebuja spolna sla. Ni bilo treba dosti, da sem ga imel trdega. Ona se je medtem zagledala nekam v nasprotno steno. Vidno je bila zdolgočasena. Z levico si je šla čez oprsje vse tja do vratu, nakar je nagnila glavo naprej in se nežno popraskala. Čutil sem, da mi je za trenutek zastal dih. Kljub temu, da sem v dvorani videl samo naju, so volitve doživljale vrhunec, na vrsti je bilo glasovanje in takoj sem lahko videl, da bo kolega izvoljen, saj je večina dvorane dvignila roke zanj. Tudi ona, svetlolaska. Zatem si je z rahlim gibom nategnila majico, pogledala po dvorani in popravila oprsje. Želel sem jo spoznati in ji sam popraviti oprsje. Hrepenel sem po avanturi. Moj korenjak je medtem prešel v stanje popolne pripravljenosti in v sebi sem vedel, da ne bom več dolgo zdržal.
Glasovanje se je končalo, kolega je bil izvoljen, študenti so ploskali, blondinka je bila nasmejana in jaz sem bil potreben. Mislil sem samo na to še, kako bom vzpostavil stik s prsato deklino. Medtem smo nazdravili novemu vodstvu študentskega kluba. Kolega Toni je postal član upravnega odbora. Z veseljem sem mu čestital. Pogledal me je v oči, mi čutno stisnil roko in mi dejal: »Vesel sem, da si prišel,« nakar je, kot že običajno, pomežiknil in se prepustil toku ljudi, ki so mu stiskali roke. Tokrat sem v njegovih besedah čutil še posebno toplino. Dosegel je nekaj, kar ga je veselilo in to sem mu iz srca privoščil, saj je bil dober človek.
Večina akterjev volitev se je preselila v klubski bar in med temi je bila tudi ženska mojih fantazij. S pogledom sem ji stalno sledil, ravno tako kot moj trdi prijatelj. S prijateljico je stala ob šanku in se smejala. Ustnice so se ji rahlo svetile, obraz pa ji je krasila rahla plast svetlega pudra. Po očeh je imela bleščice, kar pa je bilo že na meji kiča. Ok, tudi njeno krilce ni bilo ravno višek umetnosti. Bilo je kratko, narejeno iz plastične rožnate mase. Nenadoma se jima je približal Toni. Več kot očitno ju je dobro poznal, saj sta mu obe čestitali s poljubom in strastnim objemom. To pa je bila tudi odlična priložnost, da spoznam svetlolasko v črni majici. Približal sem se jim in Toni me je vprašal: »Poznaš Andrejo in Natašo?«
»Ne... še,« sem nasmejano odvrnil in pomežiknil Toniju.
»Potem dovoli, da ti ju predstavim,« je še rekel in me prijazno drgnil ob ramo.
Debata je stekla sama. Blondinka Andreja in njena črnolasa kolegica Nataša sta bili brucki. To me ni presenečalo, saj bi si Andrejine dojke gotovo zapomnil, če bi ju kje videl. Nataša pa je bila dokaj neopazna. Ni izstopala. Bila je manjše postave in njeno oprsje je spadalo v mejo normale. Imela pa je čudovit nasmeh. Njeni zobje so se kar bleščali. Ko je govorila, sem ji kar zrl v usta. Toni je vse to opazil in je skorajda neopazno prevzel glavno besedo. Tudi njegov nasmeh je bil popoln.
Čez čas sem ga potegnil k sebi in mu dejal: »Kje si dobil ti dve? Ena ima mega joške, druga pa ima zobe bele kot sneg...«
»Kolegici s faksa sta. Nekajkrat smo ga žurali skupaj. Pazi se, ta blond je vroča!« je še dodal.
»Aha, pol bo akcija?«
»Tako kot zgleda,« je še rekel veselo in me potrepljal po rami. »Ja, danes bo gotovo vroče. Ej, da mi ne zbežiš, kasneje gremo k meni v klet!«
»Tudi mačkici?« sem skorajda zaskrbljeno vprašal.
Ni mi odgovoril, le skomignil je z rameni, se nasmehnil in zamahnil z roko. Kot sem ga poznal sem vedel, da je to pozitivno znamenje. Naenkrat je nastala okoli šanka gužva in v trenutku sva bila z Andrejo en nasproti druge. To naju ni motilo, kvečjemu nasprotno. Čutil sem njene poželjive dojke, kako so se gnetle ob moje telo in ona je gotovo na trenutke začutila, da imam nekaj trdega v hlačah. Medtem sva debatirala o tem in onem. Povedala mi je, da študira pravo in da bi rada potovala. Tedaj sem ji v šali predlagal, če »odpotujeva« na balkon, kjer se še niso gnetli ljudje. Skozi okno sem na balkon prvi skočil jaz, nato sem ji v pomoč ponudil roko. Njeno majceno rožnato krilce ji je komajda pokrivalo zadnjo plat, zato je skozi okno stopila zelo previdno. Ko je skočila je pristala ravno pred menoj. Z rokama se je za trenutku naslonila name in začutil sem skorajda nebesne užitke. Prsati angel je pristal.
»To tvoje krilce pa ni ravno primerno za plezanje,« sem posmehljivo pripomnil.
»Je pa dobra vaba za tipe!«
»Ja, to pa! Jst sem tukaj! Mene si ulovila!«
»Hmmm, kaj potem ni bil telefon tisto, kar sem čutila v tvojem žepu?« je vprašala in si popravila lase.
Samo pogledal sem jo in ji odkimal. Z roko sem se približal njenemu licu in ji ga na rahlo pobožal. »Te moti?« sem jo še vprašal. Bila je tiho, le približala se mi je.
Iz bara se je širila glasba in najini glavi sta se v temi srečali. Z jezikom mi je polizala ustnici in najini usti sta se združili. Vonjal sem njen nežen parfum in z rokama čutil njeni čvrsti ritnici. Stiskal sem jo k sebi, da je moj korenjak čutil toploto njenega telesa. Z eno roko mi je božala lase, z drugo pa mi je segla v hlače. V zanosu užitka sem jo posedel na rob balkona in ji le malo dvignil krilce. Z lahkoto je osvobodila mojega korenjaka in brez besed sem ga usmeril v njeno pohotno muco. Takrat nisva razmišljala na okolico in le-ta se ni menila za naju. Bila sva dve telesi, prepuščeni svobodnemu izražanju. Oprijemala se me je in čutil sem vsak njen vzdihljaj. Všeč mi je bilo njeno rahlo stokanje, ki ga glasba iz bara ni preglasila.
Nisem več zdržal. Čutil sem, da bom kmalu sprostil življenjski sok. Tedaj sem se ustavil in se posvetil njenemu bitju srca, ki je lovilo moj ritem. Nato je počepnila. Držal sem jo za rame in jo čez nekaj trenutkov močneje stisnil. Pod nama je bilo parkirišče in ljudje so se neobremenjeno sprehajali gor in dol, midva pa sva se pozibavala v ritmu hrepenenja. Nenadoma sem zamižal in val toplih užitkov je preplavil moje telo. Bilo je lepo.
Nebo so prekrili oblaki. Pripravljala se je nevihta. Nemo sva se gledala v oči in čakala, da pade prva kaplja. Tedaj sem jo stisnil k sebi in ko sva se poljubljala, sem čutil okus sperme v njenih ustih. Ni me motilo.
Odšla sva na bližnji travnik, kjer sva pustila, da naju boža dež. Obraz sem obrnil v nebo, odprl usta in dovolil kapljam, da so me napajale. Želel sem izprati občutek krivde, ki me je prevzemal. Sprva sem želel žensko za eno noč. Dobil sem jo. Sedaj pa sem iskal žensko za vse noči. Še zadnjič sem jo pogledal v njen premočen obraz, jo stisnil k sebi in ji rekel: »Hvala…«

Zgodba je bila objavljena v študentskem občasniku Štjudjozo.