Priznam, bil sem velik fan Michaela Jacksona, v srednji šoli sem si kupil album Bad. Takrat sem bil star 16 let in spomnim se, da je bila kaseta - izdana pri jugoslovanski založbi - tehnično nekvalitetna (takrat še ni bilo MP3-jev). Toda ne glede na to, sem jo preposlušal. Mihchaelovi komadi pa so me obsedli, ogledal sem si njegov koncert in naučil sem se plesati Moonwalk.
Leta kasneje se je moje navdušenje nad njegovo glasbo umirilo. Njegovi javni izpadi so naredili svoje, toda kljub temu, sem bil izjemno vesel, ker so ga na sojenju oprostili. Spremljal sem konec razsodbe na CNN in spomnim se, kako sem začutil olajšanje in radost, ko so izrekali NOT GUILTY. Ravno nekaj dni nazaj sem v trgovini s stripi videl njegov DVD Number ones, cena je bila 4.90 €. Ob tem sem se zamislil, kako je dandanes postal razvedrednotem in nikoli nisem verjel, da se bodo vsi njegovi londonski koncerti res zgodili. Nisem pa niti za trenutek pomislil na to, da bo preminul.
Pred časom sem napisal Odprto pismo Michaelu Jacksonu, ki so ga objavili v knjigi Blogozija 2.
La Toya je prišla v UCLA Medical Center, kjer je ravno preminul Michael, s solzami v očeh.
