V sledenju vzrokov teh strahov pridem do Adama in Eve, do izvirnega greha, grehov nasploh. Inštalacija ni antireligiozne narave, moja raziskovanja so konstatacije, povzetki, izvlečki obstoječih zapisov in povezovanje različnih zornih kotov religije in znanosti, filozofije, je podajanje meni lastne resnice in združevanje vseh mojih znanj in izražanje le teh. Žene me radovednost, kaj pravzaprav izvirni greh pomeni v vsakodnevnem življenju in kaj pomeni v evolucijskem smislu. Zelo očitno je, da je v zapisih Stare zaveze tekst napisan tako in zato, da cerkev lahko manipulira z ljudmi in pridobiva nove člane (npr. s krstom takoj po rojstvu namreč odrešijo grešno dušo), določa tudi manjvreden položaj ženske, ki je napravljena iz Adamovega rebra.
Eva prizna, da je ona prva prekršila božjo zapoved, zato se krivda izvirnega greha največkrat pripisuje samo ženski. Faličnost kače, ki jo zapeljuje z jabolkom, namiguje, da je Evina krivda tudi spolne narave in zapeljevanje je v krščanstvu največkrat bistvena ženska lastnost vredna obsojanja; pravzaprav si večina ljudi izvirni greh predstavlja kar kot sam spolni akt, kako pa si ga ti?
Panteizem in dojemanje boga (božjega kreativnega impulza) skozi zorni kot kvantne fizike je meni najbljižji; univerzalna kozmična (božja) inteligenca, ki uravnava energetski pretok Sistema (pišem z veliko, ker je pravzaprav neopisljivo, kako megalomanski ta sitem je in vsak trenutek se še širi) nas v vsakem trenutku dosega na subatomskem nivoju, gledano skozi oči fizike smo pravzaprav del tega in tudi Stara zaveza pravi, da smo narejeni po božji podobi. Izvirni greh = ne uboganje božje zapovedi pa bi v znanstvenem jeziku lahko pomenil neuglašenost z vibracijami absolutne kozmične inteligence zaradi prenizke zavesti posameznika, oz. bi lahko zaužitje jabolka spoznanja dobrega in zla, pomenilo oblikovanje ega. Namreč, evolucijsko gledano, ko se na določeni stopnji razvije ego, bi to res znal biti razlog za občutek odvojenosti od absolutne Enosti (boga) na kvantnem nivoju.
Razstava slik- skulptur in skoraj modne inštalacije Eve preigrava elemente kozmičnega in religioznega, fotografska razstava Valentina Casarsa pa raziskuje utesnjenost in občutke nemoči, s katerimi se vsakodnevno srečujemo...
Fotografija razgalja ujetost in vezanost na smrtno življenje, Valentin Casarsa pravi: "Smrtnost je kot kazenska obsodba, katera nas vsakodnevno opominja, nosimo jo s sabo, z njo živimo. Pozorno oko jo lahko v prikritih trenutkih vidi, jaz jo v fotografijah razkrivam. S kamero seciram utesnjenost kot stalno kazen, kot fakt na katerega smo tako navajeni, pravzaprav z njim rojeni in ga skoraj ne čutimo, posledice pa so vidne. Ali je res možno, da je greh absolutnega značaja, neodvisen od zornega kota? Veliko je vprašanj, na katera ne iščem odgovorov, saj so mi ravno le-ti motiv in ispiracija za nastala dela."
Vse fotografije dogodka si lahko ogladate na tej povezavi.
Foto: David Verlič
No comments:
Post a Comment